17/10/2017 | 06:01
You are here:  / Drama / Grozljivka / Uncategorized / Vzpon horror žanra na televiziji

Vzpon horror žanra na televiziji

Zombiji, serijski morilci in vampirji so nas nekdaj pozdravljali le z velikih platen, medtem ko smo jih, razen redkih izjem, kot je Buffy izganjalka vampirjev in Dosjeji X, na televiziji le redko uzrli. A zadnja leta smo priča poplavi TV srhljivk, med katerimi najdemo tudi takšne, ki s prizori nasilja nikakor ne skoparijo.

APETIT PO KRVI

Dolgoletno prepričanje, da srhljivke ne sodijo na televizijo, je kmalu zatrla izjemna priljubljenost serij, kot so Živi mrtveci (The Walking Dead). Postapokaliptična TV drama je osnovana na stripih Roberta Kirkmana in je na sporedu že od leta 2010. Zombiji, ki se borijo za preživetje, nori preobrati, osovraženi liki in napeti zaključki sezon so samo nekateri od razlogov, zakaj si je serija v vseh teh letih pridobila ogromno oboževalcev, ki z napetostjo pričakujejo nove epizode. Leta 2015 je seriji sledila predzgodba Fear the Walking Dead, ki je letos spomladi dobila zeleno luč za snemanje četrte sezone. Živi mrtveci so začeli pravi val zombijevskih serij, med drugim iZombie, Z Nation in Santa Clarita Diet in vse kaže, da ta še nekaj časa ne bo pojenjal. Zombiji pa niso edina nadnaravna bitja, ki so v zadnjih letih našla svoj prostor na televiziji. Družbo jim delajo tudi volkodlaki in vampirji, zvezde dram in komedij z nadnaravnimi elementi, kjer je večina krvavih prizorov gledalcem prihranjena. A pojavlja se vedno več serij, ki se ne bojijo prikazati bolj grafičnih prizorov nasilja. Med njimi niso zgolj srhljivke, ampak tudi zgodovinske drame, kriminalni trilerji in adaptacije stripov, ki po mnenju nekaterih prestopajo meje dobrega okusa.

KJE SO MEJE?

Lanskoletna premierna epizoda sedme sezone Živih mrtvecev je ponovno sprožila pogovore o problematiki nasilja na televiziji. Zloglasen prizor, v katerem negativec Negan Glennu Rheeju z bejzbolsko palico raztrešči betico, je bil kaplja čez rob za mnoge zveste gledalce serije, ki je sicer poznana po nasilnih prizorih. A Živi mrtveci še zdaleč ni edina serija, ki ima nasilje zapisano v svojem DNK-ju. Igra prestolov, Ameriška grozljivka in Pridigar, ki je nedavno štartala z drugo sezono, so samo nekatere od serij, ob ogledu katerih se marsikomu obrne želodec. Eden od razlogov za tak porast tovrstnih serij je vsekakor vzpon video vsebin na zahtevo in kabelske televizije v ZDA, ki si lahko privošči več od t.i. broadcast kanalov, saj ji ni potrebno pritegniti 8 milijonov gledalcev, da ustvari hit, ampak zgolj 3 ali 4 milijone. In srhljivke ponavadi privlačijo nišno občinstvo. Prav tako je pomemben element nepredvidljivega, brez katerega srhljivka težko preživi. Smrt glavnega junaka ali junakinje v seriji zato danes ni nič neobičajnega in je celo zaželena, saj na trgu vlada velika konkurenca. Potem pa je tu še večja dostopnost televizije v primerjavi s kinematografi, kjer ima večina predvajanih grozljivk oznako R, kar pomeni, da si jih najstniki, mlajši od 17 let, lahko ogledajo le v spremstvu staršev oziroma skrbnikov. Zato se večina najstnikov s srhljivkami sreča prav na televiziji. Prav tako ne gre zanemariti vpliva družbenih medijev, ki so odlična platforma tako za ustvarjalce, ki objavljajo namige in posnetke iz zakulisja, kot tudi za gledalce, ki lahko izražajo svoje (ne)zadovoljstvo in se povezujejo med sabo.

UMETNOST MASKE

Porast in uspeh srhljivk je tesno povezan tudi z vedno bolj izpopolnjenimi vizualnimi učinki, ki pripomorejo k prepričljivosti serije. Tehnološki napredek je ustvarjalcem omogočil, da posnamejo zgodbe, ki bi bile še pred petimi ali desetimi leti zgolj znanstvena fantastika. Prav srhljivke so se izkazale za najbolj hvaležen žanr, saj so pripovedni elementi, kot so prizorišče, kostumi, glasba in maska veliko bolj predvidljivi in utrjeni. Igra prestolov, ki je za vizualne učinke prejela že pet emmyjev, je zagotovo visoko dvignila letvico. Še posebej izstopa epizoda Bitka pankrtov, ki velja za eno produkcijsko najboljših in najzahtevnejših. Pri njej je med drugim sodelovalo 600 članov snemalne ekipe, 500 statistov in 25 kaskaderjev, uporabili pa so tudi 70 konjev, da so ustvarili verodostojno srednjeveško bitko.

NASILJE ZA VSAKO CENO?

Po omenjenem prizoru iz Živih mrtvecev se je mnogo ljudi spraševalo, ali je bil res potreben. Nekateri od najbolj grozljivih prizorov v mnogih klasičnih serijah in filmih namreč niso vsebovali nasilja, zato izgovor, da se ne da, tu ne drži vode. Nasilje je še vedno najbolj poceni trik, s katerim ustvarjalci poskušajo povečati gledanost, namesto da bi delali na dialogih, zanimivi zgodbi in likih. Prav tako lahko ekstremno nasilni prizori povzročijo obraten učinek in gledalce odvrnejo od nadaljnjega spremljanja serije. A v primeru Živih mrtvecev to očitno ne predstavlja težave, saj serija kljub manjšemu upadu gledanosti ostaja najbolj priljubljena med mlajšimi odraslimi in s tem privlačna za oglaševalce. Pri tem veliko vlogo igrajo tudi čustva, saj ob ogledu uro in pol dolgega filma nimamo tolikšnega vpogleda v življenje in psiho likov, medtem ko se na like v TV seriji, ki traja več sezon, zlahka navežemo. A v prvi vrsti je še vedno pomembna dobra zgodba, kar pa velja za vse žanre, ne le za srhljivke.

Članek je bil objavljen v reviji Stop.

LEAVE A REPLY

Your email address will not be published. Required fields are marked ( required )

Ta stran uporablja piškotke. Dokler ste na strani, se strinjate s pravilnikom.
Sprejmem piškotke
x