Slovenski časopis Naša moč, “glasilo slovenskega delavstva”, je 20. novembra 1914 med drugim objavilo članek z naslovom Kako so se in kako se še Angleži vojskujejo. Anglija je bila seveda nasprotnik Avstro-ogrske, zato se ne gre čuditi pristranskosti članka in težko bi rekli, da je avtor pisal izmišlijotine. Anglija je bila, zgodovinsko gledano, oportunistka in je izkoristila vsako vojno v svojo korist. Zelo zanimivo je brati sto let star zapis (ki pravzaprav služi propagandi) in nanj gledati z današnjega zornega kota, ko zgodovino poznamo še bolje in so nam na voljo vse informacije.

Kako so se in kako se še Angleži vojskujejo

Kako so se in kako se še Angleži vojskujejo, Angleška je vojske vedno tako vodila, kakor vodi sedanjo vojsko. Anglija je vedno žela dobiček, kadar so se države na evropski celini klale med seboj. Dolgotrajni boji na Nizozemskem, tridesetletna vojska je prinašala Angležem dobiček. Najboljše delovne sile in denar je dohajal s celine v Anglijo in je izpremenil deželo. ki je prej poznala le gospode in hlapce, v industrijsko državo.

Angleži so si zapomnili nauk, ki so se ga naučili med tridesetletno vojsko. Njih politiki so izpoznali, koliko da njihovi državi vojske na evropski celini koristijo. Ko so se narodi na evropski celini medsebojno zatirali in se mesarili, se je Anglija lahko svobodno razvijala; pridobivala je kolonije, kupčija in industrija sta napredovali in bogastvo se je v deželi vedno bolj razširjalo, seveda ž njim tudi samoljubje in najgrša, najumazanejša sebičnost.
Anglija je stala enkrat na strani Francije, drugič na strani Nemčije-Avstrije. Naklonjena je bila nekaj časa francoskemu učitelju plesa in nekaj časa nemškemu šolmoštru, dokler nista ležala oba na tleh. Posledice Napoleonovih vojska na gospodarske razmere v Angliji nam najjasnejše kaže, če primerjamo številke angleškega izvoza med in po vojski. Izvozili so Angleži blaga leta 1805 za 38 milijonov, leta 1810 za 48 milijonov, leta 1815 za 51 milijonov, leta 1816 za 41 milijonov, leta 1819 za 35 milijonov in leta 1848 za 52 milijonov funtov šterlingov.

Kaj nas uče navedene številke?

Medtem ko so izvozili Angleži leta 1805 za okroglo 40 milijonov funtov šterlingov blaga, je izvoz kljub vojski in ravno zaradi vojske poskočil in je vojska povzročila, da so se Angleži polastili trgovine in pomorske plovbe. Poskočil je izvoz leta 1810 za 48 in je dosegel svoj višek leta 1815 z 51 milijoni. Ko se je pa sklenil mir v Parizu in ko so se pojavile posledice miru, je padel izvoz leta 1816 na 41 in leta 1849 na 35 milijonov funtov. V tvorniških okrajih sta izbruhnila beda in revščina. Po letu 1815 so poskočili zločini za 91 odstotkov. Pisatelji so javno nastopali proti mirovnemu sklepu. Jasno nam ta okoliščina kaže, kdaj da se Angliji bolje godi, ali med vojsko ali med mirom.

Beseda vojska, ki se tolikokrati lahkomišljeno izpregovori, pomenja za Anglijo nekaj drugega, kakor za celino. Medtem ko vsled vojske med ljudstvi evropske celine redno delo v tvornicah počiva, se prekinejo trgovinske zveze in izvoz preneha, najboljši delavstoši polje, tvornice, pristanišča in ladje se končajo tako, da oba vojskujoča naroda opešata ali da se konča, in da se bistveno njena moč izpremeni, pa v Angliji med evropskimi vojskami vse, dela, in sicer z monopolskimi cenami, trgovina in plovba procvitata, podjetnost donaša nove kapitalije, če se pa sklepa mir, je Anglija v toliko obvarovana, da lahko narekuje borilcem celine svojo voljo in svoje želje, ki se večinoma omejujejo na kolonije in na trgovinske dobičke. Države na celini se potiskajo in bore s skrajnimi napori, dozdevni zmagovalec se slavi in odnese v najboljšem slučaju košček zemlje; Anglija pa odločuje in z neomejenimi silami pomnožuje trgovino, ojači industrijo in pridobi v tujih delih zemlje dežele, ki jih želi.

Anglija v slučaju vojske večinoma svoje vojake le izkrca; zbrane jih ima blizu pomorskega obrežja, da jih lahko v vsakem neugodnem trenutku lahko zopet vkrca in jih uporablja le, kadar se ji zdi, da je za to ugoden trenutek. V francoskih vojskah od leta 1792 do leta 1815 je padlo le 19.800 Angležev, a med njimi gotovo polovica najetih Nemcev, polovica pa Ircev. Prezre se tudi večinorna, da velikanske pomorske bitke niso tako krvave, kakor bitke na suhem. Med velevažno bitko pri Trafalgaru so izgubili Angleži le 449 mož! Medtem ko je pustila Avstrija leta 1809 in Prusija leta 1813 na bojiščih cvet svoje mladosti, je Anglija svoje sinove zadržavala, da je z njimi osvojevala prekmorska ozemlja in da jih je obljudevala in da jih je nastavljala v domačih tvornicah. Ta armada je tudi igraje za vse čase izvedla svetovno naseljevanje in trgovino.

Bitka pri Trafalgarju, Clarkson Frederick Stanfield

Bitka pri Trafalgarju, Clarkson Frederick Stanfield

Angleška se večkrat udeleži vojska le zato, da uniči in opleni drugim na-rodom pristanišča, arzenale, ladjedelnice, pomožne tvornice mornarice in osobito brodovja, bodisi že vojna ali trgovska. Tako le postopala leta 1804 s Špansko, s Francijo pri Abukirju leta 1798 in pri Trafalgerju leta 1805, s Portugalsko leta 1807, z Dansko leta 1807.

Nizozemski je oropala Anglija leta 1799 25 vojnih ladij. Z Danske je odvedla 18 linijskih ladij, češ da brodovja ne dobe v roke Francozi, prej so pa bombardirali Angleži še Kodanj (Kobenhavn). Angleži so nameravali tudi v Carigradu tako postopati, kakor so postopali s Kodanjem. Uničili so turško brodovje pozneje, leta 1827 v nepričakovanih okolnostili pri Navarinu.

Vse te države so prisilili Angleži, da so se morale večinoma proti lastni volji vojskovati in so jih potem pod pretvezo vojske oropali prekmorske trgovine. Preračunalo se je, da je izgubila evropska celina po francoskih vojskah 1100 vojnih ladij in 4000 trgovskih ladij. Angleški zgodovinarji pa slave Pitta, ker je med svojo vlado od leta 1783 do leta 1806 pomnožil število angleških vojnih ladij od 300 na 700, število trgovskih ladij pa od 8000 na 20.000. Med vojsko so odpravili tudi lastno parlamentarno zastopstvo Irske in so osvojili najvažnejši del Vzhodne Indije, dohodki Anglije so se pa povišali od 12 na 32 milijonov funtov šterlingov.

Ravno tako, kakor sovražijo Angleži brodovja tujih držav, sovražijo tudi velika osobito vojna pristanišča držav na evropski celini. Nekdaj so hlepeli Angleži po Toulonu, zdaj žele pridobiti Kiel, pozneje jim bo dopadla Biserta pri Tunisu, Panama ali Manilla.

Brez zaveznikov Angleži ne prično vojske. Na zaveznike pa prelože Angleži polagoma glavno breme. Boj na morju si Angleži pridrže zase, a vojsko na kopnem vodijo s tujim orožjem. V 17. stoletju so hujskali Turke na osrednjo Evropo. Proti Franciji, ki jim je postajala gospodarsko nevarna, so se pod Ljudevikom XIV. naslanjali na Avstiijo-Nemčijo, proti Ljudevihu XV. na Prusijo. Ko so s temi vojskami zaposlevali Francijo v Evropi, so pridobili v Ameriki in v Vzhodni Indiji prvenstvo nad Francozi. Za povzdigo svoje države so strmoglavili Francijo po Nemčiji, Rusijo po Japonski, zdaj so pa vpregli skoraj cel svet proti Nemčiji in proti naši državi.