Spodnji odlomek je vzet iz knjige Kako se je začelo na Soči 1915, Rudija Šimaca.

Zadnje leto kraljevega osvajanja na levem bregu Soče je bilo na Banjšicah in sosednjih vaseh na Planoti resnično hudo. To so čutile tudi vasi v neposrednem zaledju: Čepovan, Trebuša, Vrše in druga naselja. Zato so si krepko oddahnili, ko sta združeni vojski nemškega in avstrijskega cesarja pri Kobaridu naklestili malega kralja. Laški osvajalci so se čez noč spremenili iz napadalcev v branilce. Toda bolj kot branili so bežali. Številna vojska laškega kralja je tako bežala čez furlanske ravnine, da se je zaustavila šele na desnem bregu velike reke Piave, kjer so jih pričakale sveže francoske in angleške kompanije. Tam se je potem fronta tudi ustalila za celo leto dni.

Prebivalci Banjške planote in zalednih vasi so takrat zadihali z olajšanjem. Sami niso pravzaprav vedeli, za kaj v resnici gre. Eni so govorili, da je konec vojne in so že slavili zmago njihovega cesarja, drugi so spet pripovedovali, da je vojska dveh cesarjev uspela potisniti kraljevo vojsko toliko, da jih ti ne bodo več zasipali s topovskimi granatami. Vse se je zgodilo tako nenadoma, kakor se spremeni vreme po nevihti. Ljudje so sicer videli prihajati nove čete po Čepovanski dolini, a nihče si ni upal niti misliti, da je bil polom kraljeve vojske tako popoln. Tako so v zaledju fronte le počasi prihajali k sebi in se opogumljali.

Avstro-ogrski nosači ranjencev na Banjški planoti. (1917) | arhiv Goriškega muzeja

Avstro-ogrski nosači ranjencev na Banjški planoti. (1917) | arhiv Goriškega muzeja

Mladina pa ni dosti razmišljala. Vleklo jih je za fronto, ki se je naglo odmikala proti zahodu, in radovednost jih je gnala za njo. Seveda je mlade fante najbolj zanimalo in mikalo orožje. Bili so prepričani, da je pri tako sunkovitem napadu cesarjevih sil moralo ostati nekaj na bojišču. Najbolj zagnani in pogumni so bili mladi fantje iz Gornje Trebuše. To so bili tisti mladi letniki odraslih otrok, ki so bili premladi na začetku vojne. Kasneje se je cesar spomnil tudi nanje in mnoge izmed njih vpoklical. Poslal jih je na Piavo. Tiste dni takoj po zlomu pri Kobaridu pa so bili še prosti in razposajeni mladci. Nemudoma so se napotili za odmikajočo bojno črto. Kmalu so prišli na Banjšice v bližino krvavega bojišča, do koder so uspeli prodreti kraljevi vojaki.

Njihova želja po orožju pa se je več kot izpolnila. Po razmetani bojni opremi so fantje takoj ugotovili, da so Lahi pri umiku metali od sebe vse, kar jih je oviralo na begu. Na začetku so Trebušani pobirali od kraja vse puške in ročne bombe. Navdušeni so med seboj primerjali in kazali najdene puške z besedami: “Ta je še čisto nova! Pa tudi vse patrone ima zraven!” Kmalu pa so ugotovili, da je ta odmetanega orožja toliko, da bi morali priti ponj z volovskimi vpregami. Bolj kot so se bližali Soči, več je bilo odvrženih pušk. Resnično se je moralo muditi Lahom prebroditi zeleno modro Sočo. Fantov se je polotil nenaden strah sredi tega polja groze in smrti.

Mladi Trebušani so se s planote naglo spustili proti reki po sledeh bežeče kraljeve vojske. Ob stezi so ležali mrtvi vojaki, ki so v zadnjem smrtnem boju umirali sami.Zapustili so jih njihovi poveljniki in bojni tovariši. Preganjalci pa niso imeli časa, da bi pobirali vse ranjene. Sanitejci so šli za napadalnimi četami in skrbno česali bojno polje. Strašni so bili prizori mrtvih vojakov, ki so v smrtnih krčih zapuščali ta svet. Z odprtimi usti so srepo gledali v nebo in molče preklinjali tistega, ki jih je pripeljal v ta pekel.
Nekje pri Avčah je trebuška otroška četa dosegla Sočo. Mrzle reke niso mogli prečkati, zato so se obrnili za vodo po njenem levem bregu. Tam je bilo še več odvrženega orožja in mrtvi vojaki so ležali kakor požagana drevesa vsevprek ob reki. Nekateri so obležali čisto na robu, ko so z zadnjimi močmi poskušali pogasiti svojo strašno žejo od izgube krvi. Drugi so bili razmetani, kakor jih je doletela smrt. Le na obrazih so jim brali bolečino smrtnega boja.

Prizor, ki jih je najbolj pretresel, pa so videli fantje v majhnem zalivu, ki ga je v stoletjih izdolbel vodni tok, ko je drl iz strmine v strugo. Tam je voda hitela naravnost in v malem zalivu je zadrževala umirjeno vodo. V mirujočo vodo je krvava Soča čez noč nanesla mrtve kraljeve vojake, ki so jih cesarjevi postrelili nekje višje proti Kobaridu, ko so hoteli prečkati Sočo. Reka jih je potem nosila toliko časa za seboj, dokler jih ni pri zavoju odložila v tihem zalivu. Mrtvi vojaki so bili že napihnjeni. Iz mrzle vode so molili njihovi napihnjeni trebuhi. Videti so bili kakor čudni čolni ali živali, ki se utopijo v vodi. Fantje so molče opazovali strahoviti prizor in z njihovih razposajenih obrazov je izginil še zadnji mladostni nasmeh. Njihove oči so se tiho pomikale po mrtvih vojakih in polzele od enega do drugega. Tisti izmed Trebušanov, ki je bil najbližje vodi, je nenadoma zagledal med plavajočimi mrtveci prestreljenega oficirja, ki je s svojo mogočno postavo in velikim trebuhom najbolj štrlel iz vode. Na sebi je imel širok pas in pištolo v zaprtem toku. Ni imel časa, da bi jo potegnil in uporabil proti cesarjevim strelcem.

Ne da bi čakal, je starejši fant skočil nazaj v gozd in se vrnil z dolgo palico, ki je imela na koncu odlomljeno vejo kakor kavelj za puljenje sena iz kope. Molče je zagazil v mrzlo vodo in začel vlačiti mrtve vojake, ki so ga ločili od plavajočega oficirja s pištolo, in jih potiskal v tok reke, da jih je voda odnesla naprej proti morju. Enega za drugim je potegnil najprej proti sebi in potem porinil v deročo reko. Nazadnje je povlekel še mrtvega oficirja in mu odvezal pas s pištolo. Potem se je vrnil k svojim presenečenim tovarišem, ki so molče opazovali njegovo srhljivo početje. Občudovali so njegov pogum. Ponosno je pokazal svoj plen in dvignil pištolo z opasačem nad glavo. To je bilo gotovo največ, kar je iskala mladina, željna orožja, tiste dni. Drugi so imeli za pasom ročne granate kraljevih vojakov, ki so se močno razlikovale od cesarjevih “koruzaric”. Lastnik pištole, ki je bil najstarejši in najpogumnejši, je ves premočen in premražen dal znak preostalim za povratek. Hiteli so na planoto, kjer so imeli nabrano drugo orožje.

Šele na poti so se zavedali lakote. Od strahotnih vtisov in prizorov so pozabili na lakoto in žejo. Obnemogli so posedli in začeli modrovati, kje bi našli kaj za pod zob. Toda Banjška planota je bila opustošena in prazna. Povsod so bili samo mrtvi. Prebivalci banjških vasi so se pred laškimi napadalci umikali v Čepovansko dolino in od tam naprej v bližnja naselja k sorodnikom in prijateljem.

Čepovan med soško fronto

Čepovan med soško fronto

Sovražnik je prišel na njihove domove in jih zapustil izropane in razrušene. Pogumni Trebušani, ki so prvi stopili na tla zapuščenega bojišča, se tako niso imeli kam obrniti, da bi po stari navadi poprosili za košček kruha in vrč vode. Naglo so skočili na noge in hiteli naprej proti Čepovanu. Šele tam, kjer so bili zadnji strelski jarki kraljeve vojske, jih je čakalo ob žalostnem prizoru prijetno presenečenje. Tam je bilo vsega. Našli so konzerve mesa, hlebe kruha, cigarete, pijačo in vse kar je kralj pošiljal svojim v prve vrste. Nekatere “škatolete” so bile že odprte in na pol pojedene. Sunkovit napad cesarjevih strelcev je presenetil in pregnal kraljeve napadalce. Niso imeli niti toliko časa, da bi v miru pojedli svoj obrok. Trebušani pa so si vzeli čas in v miru dokončali, kar so začeli kraljevi vojaki.

Trebuški mladci so potem okrepljeni skrili odbrano orožje. S seboj so odnesli le toliko, kolikor so mogli, da jih ni preveč oviralo pri hoji, in seveda tisto, kar so imeli za najboljše
Kasneje so se trebuški fantje še oboroževali in svojo zalogo orožja še povečali ob koncu vojne, ki je prišla po dobrem letu. Mladega fanta, ki je prišel do dragocene pištole, je cesar kmalu zatem vpoklical in ga poslal na Piavo. Od tam se je vrnil šele po zlomu cesarstva. Ni hotel v kraljevo ujetništvo. Pogumno je zakorakal proti goram in se vrnil v svojo Trebušo. S seboj je prinesel novo orožje, in kar je največ veljalo, prinesel je dosti nabojev za svojo pištolo.

Mannlicherjeva pištola iz leta 1910

Mannlicherjeva pištola iz leta 1910

Mlada leta so naglo minila in mladi rod Trebušanov je pokončno nosil breme poraženca. Laški kralj jih je hotel potujčiti na vso silo. Fantje, ki so nekoč kot otroci pobirali orožje njegovih mrtvih vojakov, so odhajali v partizane. Eden prvih je odšel tisti, ki je v mrzli Soči razorožil mrtvega oficirja. S seboj je vzel najboljše od skritega orožja, skoraj čisto novo “manliherico” in seveda svojo pištolo, ki jo je zvesto hranil za hude čase, kot bi vedel, da bodo prišli.

Po nekaj mesecih bojevanja v gozdovih je odšel do bližnje vasi s skupino partizanov. Tam jim je kralj s svojimi alpini postavil zasedo in strojnica je pokosila mlade fante. Mladi Trebušan, ki je bil toliko ranjen, da ni mogel bežati, je z zadnjimi močmi nameril svojo pištolo v sence in se z njo ustrelil.