Senzacionalizem v časopisih ni nova iznajdba. Na današnji dan pred stotimi leti, 4. novembra 1914, je časopis Slovenski gospodar, katoliško in konservativno usmerjen tednik za štajersko podeželje, poročal o napredovanju islama v Veliki vojni, sestavek pa je naslovil Islam ustaja.

Kdo je komu kaj napovedal?

Časopis je poročal, da je 3. novembra turška vlada Rusiji uradno podala napoved vojne in da je turški poslanik zapustil Petrograd, medtem ko je turška vlada svoje diplomate poklicala tudi iz Londona, Pariza in Beograda. V resnici je bila Rusija tista, ki je Turčiji napovedala vojno in sicer 2. novembra (in z njo tudi Srbija). Turčija je vojno napovedala le enkrat in sicer Romuniji 30. avgusta 1916, medtem ko je aprila 1917 prekinila vse odnose z Združenimi državami Amerike. So pa Turčiji vojno napovedali Britanci in Francozi 5. novembra. Dva odstavka nižje pa časopis zapiše, da vojna med Turčijo in Rusijo še ni napovedana, a da se med Rusi in Turki v Kavkazu že bijejo boji.

islam-ustaja

Turški razlogi za vojno

Kljub senzacionalističnemu naslovu pa avtorji zapišejo, da gre pri turškem rožljanju z orožjem prej za željo islamskega sveta rešiti se tuje nadvlade:

List “Die Deutsche Tageszeitung” poroča iz Carigrada: Poglavar mohamedanske vere, imenovan “šejh-ul-izlam” je ravnokar proglasil sultanov oklic, v katerem se vsi pripadniki izlama ali mohamedanske vere pozivljajo, da se v obrambo kalifata – mohamedanstva – zberejo krog “zelene prerokove zastave.” Po našem mnenj bo za splošni upor vsega mohamedanskega sveta mnogo važnejše navdušenje, da se otresejo tujih nadvlad, nego razvitje prerokove zastave s pozivom k “sveti vojski”. Sveta vojska ni niti v maroški niti v tripolitanski vojski prinesla željenega učinka.”

V tem času je težko govoriti o otrešanju tujih nadvlad, saj je bil otomanski imperij tisti, ki je obvladoval velik del islamskega sveta. Težava je bila bolj v tem, da so po dolgih stoletjih Turki naposled izgubljali ogromno ozemlja. Tri leta pred začetkom prve svetovne vojne so se Turki udarili z Italijani v tako imenovani “libijski vojni”, kjer so Otomani izgubili province na ozemlju današnje Libije.

Ko se je oktobra 1912 končala omenjena vojna, se je začela prva balkanska vojna, ki je trajala do pomladi 1913. Turki so se tokrat tepli z Balkansko zvezo (Bolgarija, Črna gora, Grčija in Srbija). Najprej so izgubili Makedonijo, Albanijo in večino Trakije, v končni fazi pa še južni del Grčije. To je razjezilo Italijane in Avstro-Ogrsko. Prvim ni bilo všeč, da ima Srbija več obale, slednji pa niso hoteli tako močne Srbije na svojem jugu. Sod je bil poln sodnika, vžigalna vrvica pa vedno krajša.

Ozemlja Otomanskega imperija v letih 1882 in 1920. | Wikimedia

Ozemlja Otomanskega imperija v letih 1882 in 1920. | Wikimedia

Turčija se torej pod “mohamedansko zastavo” ni hotela rešiti tuje nadvlade, temveč pod svoje okrilje znova dobiti izgubljena ozemlja. Spomnimo se, da je Otomanski imperij še 25 let pred Veliko vojno obvladoval pol Balkana, večino Bližnjega vzhoda, zahodno obalo Arabskega polotoka in lep del severovzhodne Afrike. (V svoji zlati dobi pa še veliko več.) Propadajoči imperij je hotel s priključitvijo vojni in v upanju na nemško zmago dobiti nazaj vse svoje ozemlje in še več.

A usoda je bila za Turke kruta. Po koncu vojne, ko so Nemci podpisali mirovni sporazum, je v veljavo prišel tajni dogovor med Veliko Britanijo, Francijo in Italijo (slednja se je rada dogovarjala za zaprtimi vrati – tako so tudi dobili slovensko Primorje), po katerem bi vsa nemška (naftna) podjetja v Otomanskem imperiju prišla v roke omenjene trojice. Drobljenje turškega cesarstva pa je bilo v dogovarjanju že aprila 1915, še preden je Italija stopila v vojno. Francozi so dobili Libanon, Britanci Mezopotamijo (Irak) in Palestino, na Arabskem polotoku pa so nastale mnoge neodvisne države. Turški imperij se je po štirih stoletjih sesul in zmanjšal na polovico današnje velikosti.

Razpad Otomanskega imperija in novi Bližnji vzhod (vir)

Bližnji vzhod po sporazumu Sykes-Picot

Bližnji vzhod po sporazumu Sykes-Picot

V prej omenjenem sporazumu sta francoski diplomat Francois Georges-Picot in njegov britanski kolega Sir Mark Sykes narisala nove meje Bližnjega vzhoda, ko bi razpadel Otomanski imperij. Državi sta si tako razdelili ozemlje poraženega velikana po mili volji. Tako so nastale nove arabske države (Libanon, Irak, Sirija, Jordanija, …), meje pa le približno nakazujejo narodnostno sestavo in razporeditev verskih ločin. Na novo zarisane meje so po mnenju mnogih zgodovinarjev vzrok za kaos in spore, ki na območju vladajo še danes.

Upor, ki ga ni bilo

Časopis na naslednji strani s podnaslovom Egipt vstaja zapiše, da je “neki ugledni berlinski trgovec”, ki se je takrat vrnil iz egiptovske prestolnice, poročal, da so med 15. in 20. septembrom izbruhnili nemiri tako v Kairu kot tudi drugod. Njihovi vodje naj bi bili slušatelji na arabskem vseučilišču v Kairu, torej “mohamedanci”. Angleške oblasti naj bi upor označile za nemire proti Nemčiji, a po besedah avtorja članka je v resnici šlo za upor proti angleški vladi. Angleška vojska naj bi omenjene nemire zatrla z orožjem, domačim četam pa naj bi odvzeli strelivo. Kot je videti, je v Egiptu vrelo.

Odlomek iz časopisa Slovenski gospodar (4.11.1914)

Slovenski gospodar, stran 2, 4. november 1914

Le da omenjenega upora ni bilo vsaj še pet let. Egipt je bil od leta 1882 pod britansko oblastjo, ko je bila država okupirana z namenom “vrnitve politične stabilnosti v regiji”. Predvsem je šlo za obvladovanje Sueškega prekopa, Britanija pa ni načrtovala dolgotrajne okupacije. Leta 1906 je prišlo do incidenta, kjer so britanski vojaki pomotoma postrelili golobe prebivalcev vasi Denšavaj in ko so se vaščani uprli, so nanje streljali in jim zažgali pridelek. Žrtev ni bilo, a Egipčani so se glasno spraševali o britanski nadvladi. Leta 1914 so zato ustanovili sultanat in na prestol postavili sultana Huseina Kamela. Egipt je delno postal samostojen, četudi so Britanci na ozemlji svojo vojsko obdržali vse do leta 1956.

Britanski vojaki v Kairu, 1914 | Worchestershire Regiment

Britanski vojaki v Kairu, 1914 | Worchestershire Regiment

Dejanski upor se je zgodil leta 1919, ko so po koncu prve svetovne vojne Egipčani zahtevali samostojno državo. To so dobili leta 1922, a po polletnih krvavih spopadih, v katerih je umrlo 800 Egipčanov. O uporu, ki naj bi se po besedah časopisa zgodil septembra 1914, pa nisem našel niti enega vira. Glede na to, da je njihov vir “neki ugledni berlinski trgovec”, je zgodba po vsej verjetnosti izmišljena in služi le pripovedi, da se na jugu dviga islam.

Spomnimo se, govorimo o katoliškem in nazadnjaškem časopisu, branje takratnih časopisov nasploh pa vedno znova dokazuje, da so si takrat novinarji pogosto izmišljevali zgodbe. (Nekaj dni pred to izdajo je neki drugi časopis pisal o dogovorjenih premorih na zahodni fronti, o vojakih, ki so v jarkih igrali na klavir, medtem ko so nad jarki med premorom plesala francoska dekleta.)