V Tedenskih slikah v začetku leta 1915 se je oglasil vojak, ki je pripovedoval:

Nevojaki ne morejo imeti pojma, kako grozno učinkujejo na srce in duh leteče granate in šrapneli, te najstrašnejši novosti moderne vojne. Trpeli smo glad in žejo, prenašali smo mraz, ledeno burjo in brezkončno deževje, videli smo svoje tovariše umirati, videli cele kupe ubitih mož in v smrtnem boju drgetajočih in hropečih konj, srečavali smo za kolero obolele nesrečneže, ki so kričali, jokali, tulili in glasno molili, prestali smo brezkončne dni po strelskih vlažnih jarkih, a vse ni bilo nič v primeri z grozoto šrapnelov in granat. Proti njim je človek brez moči in obrambe.

Najpogumnejše srce drhti kakor listje trepetlike, ko zaslišijo ušesa žvižganje in tuljenje granate. Šrapnel, ki se razleti v zraku, je dosti manj nevaren kot granata, ki prodre vsako zaslombo in razbije vse. Hrup, grom in tresk, silna eksplozija v tleh ter izbruh cele gore prsti in kamenja, ki frči po zraku ter pokrije vse naokoli z debelo plastjo. Človek postane plah kot vsak dan pretepen otrok

in zbegan kakor tička v kletki, ko strme vanj mačje oči, in nič čudnega ni, če kdo zblazni od same groze. Strašen je potres, toda vtisk granate, ki se je razpočila v bližini, je desetkrat in stokrat hujši. Naši vojaki stoje dan na dan v ognju granat in šrapnelov. Naj bi se zavedala domovina, koliko trpe zanjo njeni junaški borilci in naj bi se jim kazala hvaležno Poplačati vseh teh muk in grozot itak ni na nikak način mogoče.“

strahota-granat-tedenske-slike

Odlični angleški vojni poročevalec Filip Gibbs pa je opisal učinek granat takole:

Strahot granatskega ognja ni mogoče popisati. Ni dolgo tega, ko sem bil sam v takem ognju. Opazoval sem učinkovanje teh strelov na druge ljudi in analiziral istočasno z bolestnim interesom svoja lastna čustva. Dan za dnevom sem kljuboval tej godbi;

Poleg strahu so se pojavila tudi druga čustva, ki so povzročila to promeno v meni. Čutil sem močno nerazpoloženje, kateremu je podlegel moj mozeg. Silni hrup in šum je vplival name bolj uničujoče, kakor zavest grozeče mi smrti. Oglušljivi hrup kakor grmenje, prerušen mestoma s strahovitim treskom, ki mi je pretresel mozeg, je deloval na moje telo kot strahovit proces raztvarjanja in razpadanja. Med tem grmenjem je bilo slišati visok glas granate – to bučanje besne pošasti, ki je zapuščala razžarjeno topovsko žrelo. Glas njen postaja prodirajoč, pevajoč, dokler se ne razlije v zamolkel prasek vse uničujoče eksplozije.

Pri Nieuportu sem stal sam samo nekoliko sto metrov oddaljen od naših vojnih ladij. Vsaka granata je bila kakor Jupitrov grom. Telo in duša se zvijata v mukah, bučanje je v resnici peklensko. Tresk je tako silen, da me teme boli, kakor da bi bilo zadeto s palico. Se grozneje je v bližini francoskih baterij. Njih treskanje je še ostrejše in silnejše. Zdelo se mi je, da mi bo počila ušesna mrena. Strašno je sredi tega nepopisnega treskanja. So ljudje, ki se privadijo na to treskanje, a večina se ne navadi nikoli. Vojak v mojem spremstvu se je vselej sklonil in upognil hrbtenico, kadar so jele streljati baterije. Njegovo lice je izražalo največjo bol. Priznal mi je, da so mu živci docela uničeni od tega strašnega treskanja. Trojico njegovih rojakov so poslali domov. Eden izmed njih je dobil tak živčni napad, da je malone umrl. A to niso bili strahopetniki, marveč inteligentni, hrabri ljudje, ki so sodelovali že v marsikaterem ljutem boju. Vsi so oboleli na živcih zaradi neznosnega pri tiska tega treskanja na možgane.

So pa tudi ljudje, ki za časa granatnega ognja zblaznijo. Ta blaznost je posebne vrste, neka ekstaza, neka duševna vzhičenost, ki jemlje človeku moč, da obvlada samega sebe. Ti ljudje se prepuščajo, pokoreč se neustavljivi sili, deliriju grmečih topov in eksplodirajočih granat. Ko je v Antwerpnu vozila neka angleška ambulanca ranjence iz ognja, je eden izmed njih skočil z voza, obvladan od neustavljivega nagona, da se zopet vrne v ta pekel.

Zakričal je: “Moram nazaj, moram ! Granate me kličejo.”

Odhitel je in nihče ga | ni več videl.