8 razlogov, zakaj je Preacher med najboljšimi serijami 2016

Kdor ne živi ravno pod skalo, je verjetno v zadnjih mesecih slišal, da AMC vrti serijo z naslovom Preacher. Mogoče ste si ogledali napovednik (v nasprotnem primeru si ga oglejte po uvodnem odstavku), mogoče ste si rekli, da ga nekoč preverite, mogoče pa ste zamahnili z roko. A naj vas prepričam v nasprotno. Če imate radi črn humor, odlične like, hudo akcijo in nasploh dobro narejene serije, vas lahko z nekaj razlogi prepričam v ogled. Kaj pa ste hoteli storiti s tistimi desetimi urami prostega časa?

Temelji na fantastičnem stripu

Garth Ennis in Steve Dillon sta sredi devetdesetih ustvarila brutalen strip, ki se je hudo razlikoval od klasičnih zgodb o superjunakih in njihovih antipodih. Preacher je od prve strani dalje nasilen in temačen, a optimističen in črno smešen. Kdor po desetih epizodah prve sezone ne bo imel dosti Jesseja Custerja, mu močno priporočam, da si prebere tudi stripe. (Zbirko vseh številk najdete tako v Konzorciju kot tudi v Mladinski knjigi v City Parku. Preverjeno.)

Igralska zasedba

Začnimo z Dominicom Cooperjem. Poznamo ga iz Captain America, Agent Carter in Need for Speed. Njegova igra je suverena in z obrazno mimiko lepo pokaže, kaj si misli in kaj ga muči. Glede na to, da je rojen Britanec, lahko pohvalimo tudi njegov teksaški naglas. Druga zvezda je prav gotovo (še en Anglež) Joseph Gilgun, ki igra zvestega in sarkastičnega vampirja, starega skoraj 120 let. V isti sapi se pokaže kot trdoživ morilsko razpoložen dedec in rahločuten prijatelj. Tretja je gotovo Ruth Negga (o njej kasneje), ki fantastično odigra “nenadjebljivo” Tulip, pridigarjevo bivšo ljubezen, ki išče maščevanje in pravico. Omeniti gre tudi Iana Collettija, ki odlično odgira Arsefacea; Toma Brookeja in Anatola Yusefa (zabavna in zmedena angela, ki poskušata rešiti svet); mrakobnega in srhljivega Grahama McTavisha (kavboj, za katerega se izkaže, da je Svetnik morilcev); in skeptičnega in okrutnega lastnika klavnice, Jackieja E. Haleya.

Preacher ima jajca

Serija se ne boji občutljivih tem in se niti malo ne trudi, da koga ne bi užalila. Če ste nežna duša, ki pred konzumacijo česarkoli potrebuje “opozorilo o sprožilcih”, potem raje preskočite. Že izvorni material je hudo oster in brez dlake na jeziku, močno verni ljudje pa se bodo križali, ko bo serija omenila, da se je bog izgubil in ko bo možakar, oblečen v duhovniška oblačila, z nasmeškom zlomil roko kmetavzarju. Poleg tega se redno pojavlja lik, ki mu je ime Arseface (ker so njegova usta podobna ritni luknji – razlog je povezan s Kurtom Cobainom). Seveda so za televizijo marsikaj omilili, a strip na mnogih mestih požre Igro prestolov.

Hudo frajerski ženski lik

Ruth Negga je ena izmed dveh igralk, v kateri sem se letos kratkomalo zaljubil (druga je Margot Robbie in njena Harley Quinn). Zakaj? Ker je frajerska, njen lik (Tulip O’Hare) pa je eden boljših ženskih likov v zgodovini televizije in filmov. Tu je serija stopila par stopničk više od stripa, saj Tulip ni samo še ena svetlolasa petarda, ampak močna in samozavestna ženska etiopijskih in irskih korenin. V stripu jo je treba reševati in ni ravno prepričana vase. Tulip iz serije pa je zlahka vzor in junakinja vsake deklice, ki ji svet zapoveduje mesto. (V prvem delu Tulip neki deklici celo pokaže, kako doma narediti bazuko…)

Vampirji so spet kul

Vampirji so bili od Drakule in Nosferatuja dalje bitja teme, smrti in nasilja. Privlačni so bili zaradi svoje nesmrtnosti in nasilne seksualnosti, a nihče ni zares hotel postati vampir. Intervju z vampirjem je v devetdesetih na koncept krvosesa posul malce glamurja in temačne očarljivosti, od leta 2000 pa so vampirji postali pomehkuženci, s katerimi najstnike prepričajo, da kupijo karto za kino. A Cassidy v Preacher ni te vrste vampir. Kadar je treba je nasilen, predvsem pa hoče imeti mir. Ves čas ga nekdo lovi in ga hoče ubiti, on pa se skriva že desetletja. Ker je star 120 let, je videl marsikaj in nima posebej dobrega mnenja o svetu in ljudeh. Zato je prikupno sarkastičen in hudo frajerski (zahvale gredo seveda Gilgunu). Le na sonce ga ne spustite.

Koktejl žanrov

Preacher se noče držati enega žanra. En hip gledamo surovo akcijo, nato temačen vestern, v hipu preklopi na črno komedijo, nato še na napeto dramo med posameznimi liki, za hip nas vrže v brutalno krvave prizore, se ustavi še na teoloških in filozofskih vprašanjih, nato pa nas pomiri s kratkim čustvenim prizorom (ki ni – in to je važno – nikakor osladen).

Nora akcija

Sodobne TV serije imajo veliko večje proračune kot tiste v prejšnjih desetletjih in temu primerni so tudi akcijski prizori. A če ne govorimo ravno o behemotu Igri prestolov, kjer snemajo epske bitke, se v povprečni seriji ne potrudijo tako močno. CG je slab, pretepi pa so neprepričljivi. V Preacher temu ni tako. Akcijski prizori so dovršeni in hitro pozabiš, da nekatere stvari ne morejo biti resnične (CG je neopazen, koreografija pa dodelana).

Tom Cruise umre

Toma Cruisa igralca imamo vsi radi. Toma Cruisa verskega voditelja pa imajo radi samo tisti, ki so jim dovolj oprali možgane. In verski voditelj Tom Cruise v svetu serije Preacher umre. Geneza (božji glas, oziroma supermoč, ki jo naposled dobi Jesse) gre v prvih prizorih skozi več verskih voditeljev (duhovnik v Afriki, satanistični svečenik v Moskvi), a nihče ni dovolj močan, zato ga zelo grafično raznese pred verniki. Med potencialnimi izbranci je bil tudi Tom Cruise, a je tudi njega spektakularno razneslo (tega sicer serija ne pokaže eksplicitno). Ustvarjalci serije se tožb Scientološke cerkve ne bojijo; še več, Seth Rogen, ki je eden glavnih mož za serijo, je rekel, da ne trzne, dokler ga ne kritizira državni voditelj (glej: Kim Jong Un).