Recenzija: TV serije 2014

Vzadnjič smo vam predstavili najbolj obetavne TV serije letošnje jeseni, tu pa boste našli vse TV serije 2014, ki so si jih ogledali naši poskusni zajčki. Članek se bo redno obnavljal, saj skoraj vsak dan na plano pokuka nova oddaja. Koledar najdete tu.

A to Z

Ljubitelji How I Met Your Mother bodo veseli, da so končno dobili dober nadomestek v obliki romantične komedije, ki je ravno dovolj prikupna in bistra. Glavni vlogi sta prijetno sladki, serija pa odlična za dni, ko hočemo lahkotno zabavo in malce krohota. ODPOVEDANA

The Affair

Nekako smo stavili na odličnost te serije na podlagi igralske zasedbe (Dominic West, Ruth Wilson), a poleg čudovite igre nas serija preseneti še z inovativnim pripovedovanjem zgodbe (dva zorna kota in razdrobljena pripoved), ki ni črno-bela in na čase za gledalca nelagodna. Serija stoji trdno na nogah, igralci so prepričljivi in najprej boste podvomili v zanesljivost pripovedovalcev. OBNOVLJENA

Ascension

V vesoljsko sago smo vložili kar nekaj upov, a kot se za SyFy spodobi, nas je premiera razočarala. Res nas sicer zanima, kako se bo zgodba odvila, a glede na videno, se zdi, da bo seriji zmanjkalo sape še pred koncem sezone. Potencial je velik, zgodba je zanimiva, a s takšnimi dvodimenzionalnimi liki se ji obeta polom.

Bad Judge

Bad Judge je veliko obetal. Komu ni všeč Kate Walsh? A nova komedija na NBC nas je razočarala na celi črti. Kate je seveda fantastična, a predstava okrog nje razpada, saj je videti, da se je scenarija lotilo preveč ljudi. Tudi drugi igralci so sicer dobri, a v tej seriji ne morejo blesteti. Premalo humorja in preveč osladnosti. ODPOVEDANA

Black-ish

V državi, kjer je rasizem še kako živ, je skrajni čas, da dobijo serijo, ki brez strahu obdela teme, povezane z raso. Zgodba se vrti okrog Anthonyja, ki hoče postati podpredsednik oglaševalske firme, spopadati pa se mora s stereotipi, pubertetniki, ženo in glasnim očetom. Mimogrede, pol ocene smo dodali ravno zaradi Laurenca Fishburna. Tako kot Key and Peele je Black-ish dokaz, da se da resne teme razgaliti s humorjem, četudi šale ne uspejo vedno. Ne gre za revolucijo, a upamo si reči, da je serija boljša kot mnoge druge nove ta hip.

Black Sails

Gusarjev na teveju primanjkuje, zato so nam letos postregli z dvema. Black Sails je na nek način boljša, pripoveduje pa zgodbo o kapitanu Flintu (Toby Stephens), ki se pripravlja na boj z britansko mornarico zaradi otoka New Providence, leta 1715. Kri teče, spletke se zapletajo, dekleta osvajajo, igralci pa so odlični. A omeniti je treba, da zgodba rahlo šepa, saj so več poudarka dali na “kri in spermo”.

Crossbones

Serija, v kateri John Malkovich igra gusarja, bi morala biti naravnost fantastična. Pa ni. Malkovichev lik vodi toplo morskih roparjev, lovi pa ga vohun, ki ga mora tudi umoriti. Serija je sicer lepo zlikana, zabavna in polna spletk in vročih prizorov. A tudi v tej gusarijadi bi bilo treba zgodbo oživljati. Serija, ki bi morala biti najboljša v vsem letu, kljub talentom komaj zleze čez sredino.

Constantine

Kar je bil pred leti Keanu Reeves, je tokrat Matt Ryan: prevarant, ki je postal lovec na demone in detektiv v svetu nadnaravnih sil. Dobra stran serije je črn humor, nekaj legitimnih srhljivih momentov in čudovit videz. Po drugi strani pa je scenarij preveč povprečen, da bi bila serija kaj posebnega.

Cosmos: A Spacetime Odyssey

Edini dokumentarec na seznamu si obvezno zasluži omembo. Vesolje, znanost, evolucija, ljudje in vse, kar spada vmes, je s fantastičnim astrofizikom, ki sliši na ime Neil deGrasse Tyson, še bolj privlačno in zanimivo. Odlična utež resničnostnim šovom, ki poneumljajo množice. Serija je prijazna otroški zvedavosti, a odraslim se ne bo zdelo, da poslušajo predavanje za otroke. Težko vam jo bolj priporočam.

Cristela

Cristela je simpatičen poskus vnosa multikulturalizma v večinoma belo ameriško televizijo in to stori z bistroumnim humorjem v obeh jezikih. Nekateri glavno vlogo primerjajo celoz Roseanne v najboljših letih. Na čase se zdi dialog prisiljen, sitcom pa kot deja-vu, če ne bi bilo Cristele Alonzo, ki si zasluži še boljše šale.

Enlisted

Komedija, ki se vrti okrog vojakov, ni bila dobra odkar so nehali predvajati MASH, a Fox je januarja zadel žebljico na glavico s to zabavno komedijo o treh vojakih, ki svoj čas po vrnitvi iz Afganistana preživljajo v vojašnici. A potem, ko sem serijo pohvalil, je treba dodati, da gre za svet, v katerem bi se z lahkoto znašle risani junaki. Gre za bolj ali manj trapasto zabavo s srcem, možgani pa ji manjkajo.

Extant

Še ena serija, ki se lahko pohvali z imenitno igralsko zasedbo (Halle Berry, Goran Višnjič), odlično premiso in futuristično atmosfero. Spoznamo zgodbo astronavtke, ki jo preganja skrivnostna smrt kolega astronavta, njeni nadrejeni pa hočejo njenega sina – ki je čisto pravi robot. Zgodba na čase šepa in kjer bi serija lahko čudovito zacvetela, raje caplja na mestu.

Fargo

Fargo je poleg True Detective gotovo najboljša serija leta 2014. Odlična igralska zasedba (Billy Bob Thornton, Martin Freeman, Alison Tolman, Colin Hanks) nas popelje skozi napete tedne, ko se mirno zasneženo mestece sredi Amerike spremeni v velik kraj zločina, kjer genialna policistka poskuša ujeti hladnokrvnega morilca, ki seje strah in smrt po ulicah Farga. Spoznamo paleto zanimivih likov, ki so tako ali drugače povezani med seboj. Priporočam.

The Flash

Ob napovedi spin-offa The Arrow smo bili rahlo skeptični, a moramo priznati, da nas je nova serija o najhitrejšem superjunaku pozitivno presenetila. Medtem ko večina serij in filmov, ki temeljijo na stripih, stavijo na temačno atmosfero, se The Flash ne sramuje optimističnega tona. Težava je mogoče glavna vloga, ki je preveč sladek in premalo zanimiv – vsaj v prvem delu. Upamo, da bo postal kaj bolj kompleksen v prihajajočih epizodah. Opozoriti je treba, da je serija tipična za mrežo CW, navdušenje pa je odvisno tudi od vaše starosti in namenov. Kdor hoče resno raziskovanje človeške psihe in ne zabavne akcije, potem naj raje gleda kaj drugega.

Forever

Ker je glavna vloga Ioan Gruffudd, je serija dobila malce boljšo oceno, sicer pa nam ura, ki smo ji jo namenili, ni posebej ostala v spominu. Skrivnosti znajo biti zanimive, a tudi Forever se bo hitro prelevila v tedensko proceduralko. Nič posebnega, torej.

From Dusk till Dawn: The Series

Vse, kar pride izpod rok kultnega Roberta Rodrigueza, je ponavadi odlično in na svoj čudovit način zmešano. A akcijska grozljivka o hladnokrvnih psihopatih ni mogla stopiti iz povprečnosti. Ljubitelji Rodrigueza jo bodo oboževali, ostali pa bodo verjetno ostali ravnodušni.

Gotham

Težko pričakovana serija nas ni pustila hladnih. Mogoče je dobila boljšo oceno, ker je uredništvo polno ljubiteljev Batmanove mitologije in filma noir. Temačna atmosfera je čudovito pričarana, pomešana s črnim humorjem, glavna vloga (Ben McKenzie) pa pozitivno preseneča.

Gracepoint

Na Gracepoint smo stavili veliko. Ni sicer tako dobra kot britanski izvirnik Broadchurch, a zlahka lahko rečemo, da je ena boljših dram te jeseni. Oba igralca sta odlična, njuna kemija pa naravnost neverjetna. To, da po dolgem času vidimo Nicka Nolteja, je prav tako dodatna točka. S tehničnega vidika je serija superiorna, a na čase se zdi, da manjka spontanosti in tiste prave srhljive atmosfere, ki bi bila primerna za tako serijo. Vseeno vam jo priporočamo. ODPOVEDANA

Happyland

MTV ni pretirano znan po produkciji dobrih serij, zato nismo veliko pričakovali od dotične oddaje. Gre za pravljico, ki se dogaja v zabaviščnem parku in mešanico med komedijo, dramo in žajfnico. Kot je v navadi MTV, je veliko melodrame, pretepanja in kostumov. Za tiste, ki so radi gledali oddaje o najstniški nosečnosti, bo Happyland mogoče prijetna tedenska zabava, sicer pa hitro pozabljiv.

Helix

ZF serija, ki se ukvarja z neznanim virusom, njeni producenti pa so skuhali tudi Battlestar Galactica? Sliši se dobro. Zgodba lepo teče, namigi so premišljeno postavljeni in nikoli nisi prepričan, kaj sledi. A težko se znebi SyFy značilnosti, kot sta povprečna igra in na čase trapasti dialogi.

How to Get Away With Murder

Čudovita Viola Davis, profesorica prava, izbere skupino najboljših študentov, da bi jih pomagali v njeni firmi. Glavni lik težko preberemo in nismo povsem prepričani, kaj ima za bregom, in težko rečemo, da je serija dolgočasna. A če ste navajeni scenarijev in prefinjenosti Good Wife, boste mogoče razočarani. Na čase zgodba meji na norost, a kot rečeno, Viola Davis je vredna vaše pozornosti.

Intelligence 

Glede na premiso (in knjigo) bi od serije pričakovali veliko več, kot smo dobili. Glavni igralec (Josh Holloway) je odličen, CGI ni slab, zgodba pa je, kot rečeno, privlačna. A še vedno gre za proceduralko, ki je pozabljiva in ne pusti pečata.

Jane the Virgin

Parodija na venezuelske telenovele je našla dobro ravnovesje humorja, da ni parodija sama sebe. Gina Rodriguez je fantastična, scenarij pa ravno dovolj nor, da bi lahko bil uspešna komedija. Zgodba je malce za lase privlečena, a ker gre za komedijo, na to hitro pozabimo, sploh če vemo, da hoče biti žajfnica. Čuti se vpliv Ugly Betty in Pushing Daisies, a s takšno igro in humorjem se bo obdržala na svojih nogah.

Legends

Akcijska drama s Seanom Beanom se sicer začne počasi, a hitro postane napet triler, v kateri glavni junak ni več prepričan, kdo je in komu naj zaupa. Novodobna verzija Misije nemogoče, torej, ki je presegla pričakovanja. A ta niso bila posebej visoka, zato je uspeh z lahkoto zaslužen. Zgodba šepa, kar je očitno bolezen večine letošnjih serij, a fantastična Beanova igra vas vsakič znova prepriča, da si ogledate naslednji del.

The Librarians

Moški del občinstva je gotovo tako navdušen nad Rebecco Romijn, da mi bo zameril povprečno oceno, a kljub prijetni kombinaciji akcije in humorja, se zdi, da smo vse že videli. Kljub temačni temi (terorizem), ostajajo na svetli strani, a kot že rečeno, serija bo težko presegla “prijetnost” in ne bo prišla med najboljše serije letošnjega leta.

The Leftovers

Če ste kdaj preveč veseli in potrebujete distrakcijo od svoje neizmerne sreče, si morate ogledati The Leftovers, ki je ena najbolj pesimističnih in srhljivih serij v zgodovini. Kar ne pomeni, da je slaba. Serija pripoveduje zgodbo o svetu, kjer dva odstotka ljudi nenadoma izgineta, osredotoča pa se na eno mestece, kjer mora policist Kevin Garvey (Justin Theroux) ugotoviti, kam so ljudje izginili, vzgajati svojo najstniško hčer, pozabiti na ženo, ki se je pridružila verskemu kultu in najti sina, ki počne sumljive stvari na drugi strani celine. Serija ni popolna, a rešujejo jo odlični igralci.

Madam Secretary

Kljub temu, da se v prvi epizodi razkrije, da za dogodkom, zaradi katerega Elizabeth postane zunanja ministrica, stoji skrivnostna zarota, smo bili bolj navdušeni nad samo igralko, Teo Leoni. Serija je dobra, ker ima močne ženske like, a včasih popusti pri dialogih. Razlog za pol zvezdice več: Željko Ivanek.

Manhattan Love Story

Serijo so si ogledali tisti bolj romantične duše v uredništvu, pa niso bili posebej navdušeni. Mogoče se je zdelo, da je čas, da se romantična komedija vrne na TV, a očitno temu ni tako. Humor je neškodljiv, klišejev je za polno malho, zgradba serije pa se preveč opira na “voice-over” glavnih likov. Ki sta, mimogrede nadležna. ODPOVEDANA

Marco Polo

Netflix je z mnogimi serijami zadel žebljico na glavico in tudi Marco Polo ni videti tako slabo. Videti je epsko in zanimivo, Benedict Wong, ki igra Kublajkana, pa je naravnost fantastičen. Lorenzo Richelmy, italijanski igralec, ki je prevzel vlogo Marca Pola, pa je nekam tečen. Če se prebijete čez prvo epizodo in se odločite, da boste glavnega igralca prenašali, potem vas serija ne bo razočarala.

Marry Me

Sitcomi so zadnje čase redko smešni, a NBC-jevi Marry Me to še kar pogosto uspe. Ima velik potencial, da postane hišno ime, čeprav se na čase zdi, da serija ne bo videla veliko sezon. Liki so odlično predstavljeni, a ker so stranske vloge nedodelane, se bo serija morala močno obešati na razburkano razmerje med glavnima likoma.

The McCarthys

CBS ni ravno znan po kvalitetnih serijah in od tega sitcoma tudi nismo veliko pričakovali. Igralci so sicer dobri in nekaj vrstic je bilo dejansko smešnih, a to je tudi vse. Navaden, zastarel sitcom, ki se na koncu leta 2014, ko je stopil iz časovnega stroja, ne počuti ravno najbolje.

Mulaney

Foxova satira na račun šovbiznisa in standup komikov je bila videti obetavna, a prvi del je bil šibak. Zelo očitno material črpa iz Seinfelda, kar nujno pomeni, da je videti kot sitcom iz devetdesetih, ki se je nekako znašel v drugem desetletju 21. stoletja. Poleg tega so pozabili ukrasti bistrost. Prej kot resna komedija je videti kot parodija, če bi le šale bile bolje napisane. To, da je posnetega smeha skoraj toliko kot v Two and a Half Men, je prav tako slaba novica. Ne priporočamo. ODPOVEDAN

NCIS: New Orleans

NCIS, oziroma CSI z marinci, se je preselila še v New Orleans. Zelo nam je všeč, da so najeli Scotta Bakulo (Quantum Leap) in CCH Pounder (Sons of Anarchy), a poleg samega mesta New Orleans in prijetne kemije med igralci je to vse. Izvirni NCIS vleče svojo 12. sezono, NCIS: Los Angeles je porazen, zato nam ni jasno, zakaj potrebujemo še en spin-off.

Red Band Society

Serijo težko označimo za popolno dramo, a lahko ji priznamo, da se trudi. (Vemo, pokroviteljski smo.) Na čase je sicer osladna, ni pa depresivna. Dobro so natempirali humor in čustvene prizore, igralska zasedba pa je očitno dobro začutila medsebojno kemijo.

Scorpion

Priznamo, akcija sploh ni slaba in pregoni z avtomobili so videti odlični – kar ni čudno, saj je na režiserskem stolu prvega dela sedel Justin Lin (Fast and Furious). Ampak: Scorpion kljub potencialno zanimivi premisi ni nič več kot le proceduralka, za Katharine McPhee pa se zdi, kot da bi zakorakala v napačno serijo. Ogromno je hekerskega besednjaka in na čase se še laikom zdi, da je za lase privlečeno. Kar se uredništva tiče, bomo seriji pustili, da jo ukinejo po nekaj delih.

Selfie

Karen Gillan nam je sicer všeč, a serija govori o dekletu, ki ima skoraj 300 tisoč sledilcev na družabnih mediji, v resnici pa niti enega prijatelja, zaradi česar najame tipa iz marketinga, da bi se naučila, kako komunicirati iz oči v oči. Veliko nismo pričakovali. Serija je sicer ljubka (rečeno rahlo pokroviteljsko), a liki govorijo v stavkih, ki so napisani tako, da se jih da citirati, kar zveni sila umetno. ODPOVEDANA

Sirens

Ameriški remake britanske komedije bi po vseh pravilih moral biti polomija, a jim je s simpatično zasedbo igralcev, ki upodabljajo tri reševalce v Chicagu, ustvarili privlačno zabavo. Humor na čase zadane, včasih pa zgreši in brcne v temo, kar je pričakovano. Za ponovitve na komercialnih televizijah bo dobra, za vašo domačo zbirko pa jo mirno preskočite.

Stalker

Stalker je verjetno ena najslabših novih serij to jesen, če ne nasploh. Maggie Q in Dylan McDermott sta detektiva, ki preiskujeta zločine, povezanimi z zalezovanjem in nadlegovanjem, njun talent pa je zločinsko neizkoriščen. Gre za klišejsko proceduralko, ki stavi na morilsko pornografijo in poceni zbujanje gnusa. Gledanje je mučno, humorja ni nikjer in ob seriji bodo verjetno uživali le psihopati. Dokler je po nekaj delih ne ukinejo.

State of Affairs

Jesen smo začeli z relativno dobro Madam Secretary, v zimo pa vstopamo s še eno politično dramo, v kateri je glavno vlogo prevzela ženska (zelo dobrodošel trend). A ko spremljamo zgodbo Ciine analistke, ki predsednici svetuje o stvareh, ki se tičejo državne varnosti, se nam zdi, da hočejo ustvariti še eno Carrie Mathison (Homeland), le brez njenih tablet. Le še ena generična Amerika-je-najboljša-lovimo-teroriste-zakaj-nas-nihče-ne-mara serija, ki jo lahko mirno preskočite.

True Detective 

Zgodba o dveh policistih, ki 17 let lovita serijskega morilca, je bila gotovo najboljše presenečenje, ki ga je ponudila ameriška televizija v letu 2014. Matthew McConaughey in Woody Harrelson sta v osmih epizodah uporabila ves svoj talent in šarm, ter skupaj z ustvarjalcem, Nicom Pizzolatom, dokazala, da se zgodbe lahko razvija počasi in premišljeno.

Tyrant

Bližnji vzhod je bil vedno v središču pozornosti, bogati šejki iz naftnih državic pa dolgo burijo domišljijo Zahoda. Zgodba se vrti okrog dr. Al-Fayeeda, ki gre v izmišljeno bližnjevzhodno državo na poroko svojega nečaka, kjer pa se mora po dveh desetletjih soočiti s svojim očetom diktatorjem in težavami, pred katerimi je pobegnil v ZDA. Tehnična plat je čudovita, vključno z glasbo in vzdušjem, teme pa so večje od življenja. Težava je v zgodbi. Podrobnosti so preveč splošne in že videne, spori med liki enostavni in večinoma dolgočasni, sami liki pa na čase nerealistični.

You’re the Worst

Takšne romantične komedije še nismo videli. Srečata se dva povsem nekompatibilna osebka (Gretchen in Jimmy), ki po nobenih pravilih ne bi zdržala kot par. A vseeno imata neverjetno kemijo, ki ju pelje skozi vrhunce in padce te nenavadne zveze. Igralca sta čudovita, zgodba pa kljub vsemu ne zdrži tempa in se na čase zgrudi. Vseeno vam jo toplo priporočam.